Kulturno društvo Svoboda Deskle

Kulturni dom Deskle

Kulturni dom v Desklah je tisti osrednji javni prostor, s katerim so se Deskle sploh lahko formirale kot kraj. Pred nastankom doma je po vojni pozidano območje med regionalno cesto in reko Sočo obstajalo kot prostor razpršenih stanovanjskih blokov, ki so z različnimi višinami, obliko in orientacijo ustvarjali odprt in nedefiniran prostor. Takšen prostor bi lahko zgolj pogojno označili kot središče nekega kraja. S premišljeno umestitvijo stavbe kulturnega doma je leta 1959 arhitekt Ivan Kraigher zaključil severno stranico trga in nanj odprl vhod s stopniščem in nadstreškom. V smeri proti cesti je predvidel tlakovano prireditveno ploščad s širokim stopniščem, ki se je dvigalo proti vhodu v kavarno. Kasneje je bilo stopnišče sicer prezidano s teraso kavarne, ploščad pa preurejena v park, a jasno lahko slutimo, kako je z vhodi, stopnišči in ploščadjo želel ustvariti več kot zgolj stavbo – kulturni dom. Poskušal je ustvariti odprt javni prostor, središče hitro razvijajočega se kraja, ki bi z novim domom kulture posamezniku nudilo obilo priložnosti za ustvarjanje, pripovedovanje, poslušanje, gledanje, zbiranje, zabavo ali zgolj posedanje.

Kavarna naj bi postala dnevna soba kraja, ki je takrat še imel tako kmečki kot delavski karakter. Oba motiva lahko najdemo na freskah v notranjosti kavarne, ki jih je izdelal takrat pravkar diplomirani akademski kipar Janez Pirnat – arhitektov nečak. Osrednji prostori kulturnega doma so gledališka dvorana z 230 sedeži, galerijski prostor v stekleni dvorani, prostori za vaje pihalnega orkestra, knjižnica in društveni prostori. Dom tako služi umetniškemu udejstvovanju na področju vseh sedmih umetnosti. Kipar Pirnat je tudi na glavni fasadi s sgraffitom (tehniko praskanja ometa) združil sedem umetnosti v abstraktni kubistični grafiki. Na sicer racionalen in geometričen način prikazuje zgodbo o sedmih različnih načinih umetniškega izražanja, katerih skupni cilj je, da nas združujejo v ljubezni in miru. To kipar upodobi s silhuetami obrazov, ki se združijo v motiv poljuba, in silhuetami rok, ki se združijo v stilizirano podobo golobice.

Poleg prenove med letoma 1995 in 2001, ki je kulturni dom kvalitetno tehnično in programsko posodobila, je bila stavba v preteklosti tudi tarča samovoljnih posegov, ki so iznakazili dobršen del njege glavne (cestne) fasade in notranjosti kavarne. Kljub temu kulturni dom še naprej tvori središče Deskel in javnega ter kulturnega življenja v kraju. S svojo prepoznavno obliko sodi med objekte arhitekturne dediščine 20. stoletja, ki ustvarjajo močno identiteto kraja. Tako kot človek posveča skrb lastni obleki, govorici ali izrazu, ki tvorijo bistveni del njegove identitete, tako osrednji kulturni objekt nekega kraja govori o identiteti tamkajšnjih krajanov. Prav zaradi lastne identitete bi se morali zavedati pomena ohranjanja njegove podobe in razvoja njegove vsebine.

Fotografije


Deli